Volja do smisla, vrednote in logoterapija

V človeku je volja do smisla že zelo zgodaj prestrežena. Poslušam otroke, že dolga leta, kako bedna je šola, primerjajo jo z ustanovo mučenja. Opazujem, kako slabo imajo razvito razumevanje predvsem pomena učenja, zakaj se je dobro učiti, kaj se dogaja takrat v človekovih možganih in zakaj se nam mora živčni sistem tudi na tak način aktivirati. Nihče jim ne pove, nam ni povedal, razložil, kaj se v resnici dogaja s človeškim telesom, med učenjem. Razumem izobraževalne poti, razumem, da le redko kdo od nosilcev predajanja znanja, lahko stopi izven okvirja in le malokdo razume, da večinski del življenja sestavlja prenos občutkov. Poleg tega, da si deležen nezavednega prevzemanja te ciničnosti starejših učiteljev, nihče ne uči, še manj pa išče avtentičnih kvalitet raziskovanja, odgovornosti, vizije in čudenja. Redko kdo še predaja radost do življenja! S čim polnijo našega duha? S čim polnijo duha otrok? Duhovna inteligenca ne samo, da je prezrta, sploh ni naslovljena. Nato se ta otrok navidezno razvije v odraslo osebo, stopi v svet in s tem v občutke bivanjske praznote, ki se kažejo skozi število samomorov, stopnjo kriminiala, zasvojenosti. Stopi v svet realnosti kolektivne bivanjske prikrajšanosti in s tem opravičuje svoja dejanja neukrepanja in govor, deluje iz cinizma in vdanosti v usodo. Bivanjska prikrajšanost je prisotna ravno zaradi nenaslavljanja duhovne tematike in polnjena duha otrok in v odrasli dobi prinaša osebno zavrtost in utaplanje v občutkih nesmisla. Govor dr. Erzarja, ki sem ga gledala po priporočilu sošolca preko YouTube kanala in prvo vprašanje, ki ga je postavil, kje se vidiš čez pet let, je zelo dobro naslovil temeljno pomanjkljivost, kako šibki smo na področju iskanja smiselnosti in kontinuiranega sledenja volji. Zazdelo se mi je v neki točki, kot da bi med vrsticami želel povedat, da smo narod brez vizije in zatorej brez smisla. Brez vizije, človek in s tem družba, ki nima jasnega cilja, prinaša možnost manipulacijam in koorporacijam, da živijo svojo moč, denar in igro. Tako hitro se lahko ujamemo v njihovo zanko, da človek brez vizije, vsako jutro sicer vstane, pa v resnici sploh ne ve, kam hodi. No, sicer, če pogledam to misel iz najvišje možne perspektive, je seveda, hoja v neznano na nek način tudi smiselna, menim da zato, ker verjamem, da je bolj pomemben proces, oz. pot, kot pa cilj sam. Le, da je človek uglašen na občutke smisla z vsakim korakom hoje po tej poti. Smisel posameznika se loči od kolektivnega smisla in tudi od smisla inteligence, ki se skriva v komaj zaznavnih momentih in nam v resnici utrinja pot. Živimo v shematskih prepričanjih, naveličanost, splošnem nezanimanju, in zdi se kot, da človek v resnici sam sebe drži v začaranem krogu in izkuša logične posledice noogene nevroze, saj človek v resnici nikjer ne prejme dovolj dobrih navodil za življenje- poznavanje sebe. Zato življenje, ki ga živi večina, ustvarjajo pogojeno smiselnost. Potihoma se že učimo kako upravljati z navidezno svobodno voljo in odgovornostjo ampak je nalezljivo pesimistično prepričanje, da je življenje nesmiselno, ali pa druga skrajnost- samo enkrat se živi- zato ni važno kako pogojni in potrošni smo, postalo normativ in zdi se, da samo močna volja in znanje lahko ubeži temu. Kljub temu, pa se zdi, da so občutki zavedanja “pravega” smisla v naši zavesti vseeno prisotni. Kljub temu, da je premalo zavestnega vedenja, da je človek ne le del narave, človek je narava in tako, kot sonce vsako jutro vstane in “opravi svojo nalogo”, tako je tudi s človekom. Pomembni smo zaradi ustvarjanja ravnotežja v ekosistemu, če pa znotraj tega, najdemo še osebni smisel - pa toliko bolje!
Logoterapija naslavlja predvsem iskanje osebnega smisla s pogovori o odpiranju smisla, z modifikacijo stališč in še nekatere druge metode, ki v človeku nudijo sugestivne poteze in usmerjanje v vrednote, ki spreminjajo percepcijo doživljanja in odpirajo osebna spoznanja možnosti in smiselnega odločevanja in udejanjanja odločitev. Logoterapija zagovarja odmik od samega sebe in verjamem, da s svojimi metodami primik k samemu sebi. Živeti življenje smisla pomeni polnjene bivanjske praznine in ustvarjanje življenjskih pogojev, ki hranijo dušo in negujejo telo, pa če je to tudi tista blažena praznina. Na fizični ravni je človek skupek atomov, celic, organov, organskih sistemov. Sestavlja nas živčni sistem pa endokrini in hormonalni. Pomembnost delovanja hormonov je za človekovo zdravje ključna. In od tu bi lahko rekla, da na nek način črpamo glavni vir motivacije. Motivacija in s tem volja, mogoče tista prvinska, naravna, prihaja iz dobro delujočega organizma. Motivacija ustvarja smisel, čar življenja, pa se dogaja na duhovni ravni. Kaj pa gradi mojega duha sem se vprašala na neki točki, že nekaj let nazaj? Kaj duh sploh je? Kaj je to kar preveva moje fizično telo in je očem nevidno? Duh je vseprežemajoče, vse objemajoče vse nevidno, kar nas napaja, oblikuje in kar ustvarja naš potek in kvaliteto življenjske poti, tudi naše odnose. Duh uči, da je vse živo in ima duha. Uči kako videti onkraj iluzije, ki jo zmotno imenujemo resničnost in uči nas kako stopiti onkraj omejenega, racionalnega uma ter na sebe in življenje pogledat še iz kakšnega drugega zornega kota. Duh gr. psiha je najbolj subtilna oblika našega telesa, najbolj krhek in ranljiv, najbolj spregledan. Misleč, da prebiva samo v naših glavah, ločen od telesa. Duh napolnjen s kvalitetami ima samo posebi voljo, ter telo in um oddane v čarobnost. Zdi se kot obleka optimizma, ki si jo je dobro nadeti vsak dan, zgolj zaradi premagovanja občutkov nemogočega preživetja ter preživetvenih impulzov. Po poti duhovnega razvoja menim, da gre vsak človek naravno in spontano. Duhovni razvoj ti prinaša življenje samo, življenjske izkušnje in situacije, spremembo v dojemanju percepcije oziroma dojemanje posamezne izkušnje pa prinaša človek sam, skozi odnos do tega. Osebno mislim, da je vse v življenju odnosno in odvisno od dialoga in da vse nosi sporočilnost. Bolezen telesa nekaj sporoča, nesreča nekaj sporoča, konflikti, slabi odnosi vse narekuje na vpogled vase in posledično drugačen pristop do zunanjega sebe oz. prvo do samega sebe. Mislim, da, če se navežem na miselni tok zgoraj, ko sem poetsko opisovala, da je duh napolnjen s kvalitetami, ko se zgodi sprememba v percepciji doživljanja lastnega sebe in svoje dejanskosti, je obrat ta, da se osvobodimo delovanja iz obupa, osamljenosti, frustracije, groze, ravnodušnosti, melanholije, tesnobe, treme, nemoči, strahu, izoliranosti, trme, negotovosti, jeze, sumničavosti, nezaupanja, pohote, krivde, zaskrbljenosti, zamere, zagrenjenosti, pohlepa, privoščljivosti, nepotrpežljivosti, napetosti, nervoze, odtujenosti, manjvrednosti, užaljenosti, prezira, užaljenosti, ljubosumja, razočaranja, besa, antipatije, zadrege, panike, sovraštva, arogance, odpora, brezupa, depresije, razvrednotenosti, nezadovoljstva, krivice, stiske, melanholije. Ko nekako izločimo ta občutja, oz. jih imamo kot dober kočijaž v vajetih, in jih znamo pravočasno prepoznat, nasloviti in izraziti, se z njimi tudi pomiriti, zdržati in navkljub vsemu hoditi naprej, nazaj ali pa samo obstati. Logoterapija me je pritegnila tudi zato, ker je skupek mojega razmišljanja v zadnjih letih. Leta 2017, sem en dan začela razmišljat o vrednotah. Kuhala sem in začela spraševati koliko vrednot poznam in, da v resnici sploh niti ne vem dobro, kaj pomenijo vrednote. Bila sem pod velikim vplivom hinduizma in študija čaker in sem nekako preko afirmacij začela lovit občutke in vrednote. Iz afirmacije “Jaz sem varna” sem izpeljala - varnost. Ali bi to lahko bila vrednota, sem se vprašala? Začela sem jih utelešat, se z njimi pomirjat in danes imam napolnjen seznam več dvesto štiridesetih vrednot oz. občutkov. Menim, da je moj duh sestavljen, ustvarjen iz občutkov. Moje osebno sebstvo, duša, vest, za katerega Frankl pravi, da je organ smisla, je zgrajeno iz občutkov.

Skupaj z razvojem civilizacije in razvojem sistemov, za pehanjem po učinkovitosti in materialnem obilju, obilju, ki zapolni praznino, oz. božanskost človeške plati, se skrivajo občutki. Ker so postopki procesiranja in generiranja občutkov dolgotrajni, zares počasni procesi, si nekateri ne morejo privoščiti zaupanja v to dolgo pot procesiranja. Razvijemo stiske, tesnobe, anksioznosti, potrebne so zaradi narave preživetja, so v resnici odraz duha časa, to je normativa. Biti to kar si, pa je največji izziv za vsakogar, živeti brez tistega glasu “kaj si pa drugi mislijo” in nasploh živeti po lastni presoji, človek zares ne živi, mogoče je reči, da človek živi le toliko, kolikor živi lastno istovetnost (M. Zupančič, 1989). Mislim, da je človek z rojstvom determiniran k tegobam, ker je na vseh ravneh pripeljalo do razpršitve človekove energije. Človekov um je v vsaki sferi obstoja izgubil točko ravnovesja in harmonije. Tako zelo smo prevzeti predvsem z materialnim preživetjem, da smo pozabili, kako in s čim bi bilo res vredno polnit naš notranji prostor. In mislim, da so občutki vrednote nekaj, kar tvori naše sebstvo. Vrednota je posrednik občutkov, ki ji določena kvaliteta pooseblja. Integracija vrednote lahko vzpostavi drugačno zavedanje, obnašanje, vedenje (obnašanje) in reagiranje. Zaradi lastne izkušnje lahko rečem, da preko vrednot človek lahko spremeni vzorce vedenja, ne more sicer spremeniti konstruktura osebnostnega mehanizma, lahko pa spremeni svoje navade in pa, preusmerja čustvena stanja, saj z izborom vrednote spremenim način čustvovanja in s tem doživljanje sebe in okolice. Žvelc, Možina in Bohak (2011), pravita, da si človek vrednot ne postavlja in ne daje, temveč jih le v sistemski celoti stvarnosti odkriva ali pa ne odkriva in jih tako ali drugače spoštuje, upošteva in udejanja ali pa jih zavrača, mislim, da ravno to narekuje brezsmiselnost. Duševnost pomeni doživljanje, um je podrejen duševnosti, ampak to kar doživljam, možgan pretvarja v misli in zgodbe, v nek koncept razumevanja okolice. Če pa doživljam preko filtra določene vrednote in tako dojemanje sebe in lastne subjektivne perspektive razširim lahko na nekaj čisto inovativnega. Vrednote so tako pomemben del človekove motivacije in vse človekove osebnosti. Vrednote imajo same osebnostni značaj, v njih se stekajo sestavine človekovega spoznavnega, čustvenega in motivnega delovanja (Musek, 1993). Osebno verjamem, da preko vrednot lahko dostopaš do prijetnejših odnosov in izkušenj, doživetji. Vrednote, zavedanje in integracija in njihova uporaba v vsakdanjiku, bodo ohranile človeka človeškega in še naprej dvigale kvaliteto življenja. Po opazovanju sodeč bi rekla, da je premalo zavedanja, da v resnici vse skozi lovimo vrednote in so glavni upravljavci našega življenja. Več, kot jih imaš integriranih, višje si na kultivacijskem nivoju, so besede moje prijateljice Maše. Stopnja človekovega dojemanja in udejanjanja vrednot je obneme stopnja njegove osebne zrelosti, stopnja kakovosti njegovega odnosa s soljudmi in stopnja kakovosti odnosa z naravo. Človek je toliko osebnostno in družbeno uresničen, kolikor dojema in uresničuje vrednote oziroma smisel svojega trenutka ali svoje konkretne situacije. (Žvelc, Možina, Bohak 2011). In čeprav pri uresničitvi človeškega življenja ni šablon, se pred človekom vsak trenutek pojavljajo posebne možnosti (Žvelc, Možina, Bohak, 2011 ). In na koncu, kljub vsemu kar nas pooseblja, kljub razpravi ali obstaja svobodna volja ali ne, držimo življenje v svojih rokah in imamo možnost presoje, ki je ključna. Meni je lažje odkar lahko zavestno sledim prosojnosti vrednot. Občutek, ki se poraja, je, da so vrednote resonanca usklajenosti na inteligenco stvarstva. Presojam na podlagi občutka vrednote, in vse večji pozornosti in poslušnosti do telesa in ne zgodb razuma.

Uglašena sem in tukaj in zdaj v tej točki, za to mizo, kjer sedim in pišem esej, bi lahko ta trenutek opisala kot smiseln. Kot zelo smiseln. Smiselnost življenja, je tako težko razumet, še težje zamejit. Ampak na podlagi spoznanja tega trenutka, ki sem ga ujela kot smiselnega, zaradi razumevanja, da ima moje življenje rdečo nit, kot da je ta trenutek skupek miselnih, razmišljujočih se shem, ki jih gojim in ustvarjam sedaj, že nekaj let. Občutek smisla je točka, kjer dobijo izkušnje, doživetja pomen, kjer slabe izkušnje in težki momenti dobijo pomen darila in skoraj, da ne vrednost dragocenosti. Nekaj mi tiho šepeta, tudi, da je smisel pogojen z vedenjem. Vedenje pa prinašajo izkušnje, interakcije, dialogi, tudi tišina. Trenutno čutim, globok prostor smiselnosti, ki ga težko enoznačno opišem. Ampak, zdi se mi, da nikoli ne bom zares mogla vedeti, kaj je moj, tisti “pravi” smisel, kaj je poslanstvo, ki naj bi ga mogla živet. Kako naj vem … če pa sem tako determinirana že samo preko svoje družinske linije in potem znotraj vseh primarnih odnosov. Kaj je tisto moje osnovno vodilo, ki bi me tako izpopolnjevalo, da se čutim izpolnjeno? Mogoče res tisto igranje na klavir, katere želje nihče ni uspel slišati, ali pa očitno terapevtska kariera, pa kljub vsemu zgolj zaradi spleta vseh dogodkov in odločitev, ki sem jih bila zmožna sklepat znotraj tega, kar sem postajala med odraščanjem… in je to sedaj smisel v katerem sem se najdla oz. je našel mene. Oh, kako se že temu reče? Overthinking. Martin Kojc pravi:” Naše želje nam sporočajo, kaj nam prasila hoče dat v prihodnosti.” Sepravi so ljudje brez smisla, izgubili stik z željami? Ali pomeni izgubiti stik z željami, izgubiti stik z notranjim glasom? Ali duhovna praznota naslavlja zavrtost notranjega glasu? Menim, da nismo zares svobodni v našem duhu, ker smo dobro naučeni in prevzeli nase, vse kar nas obdaja in zato je pot odpiranja in iskanja svojega duha, tako težavna. Pozabili slišat, tisto našo pravo bistvo. Pomirja me dialog, ki sem ga imela včeraj z deklico, ki je ravno zaključila z obiski delavnic moje psihosocialne prakse. Na začetku, ko je prišla je bila prepričana, da bo postala baletka. Zaznavala sem, da to niso v resnici njene misli, želje. Včeraj, ko sva se poslavljali in delali še zadnjo vajo, sem jo čisto spontano mimogrede vprašala: “Zala, kaj boš postala, ko boš velika?” Zala odgovori: “Vse!” Odprla mi je srce in prostor zavedanja. Prostor in čas sta spremenila obliko in barvo. Ja, odprla je prostor, meni za občutke ponosa in sebi odprla vrata brezmejnosti, neskončnih zmožnosti.
Sama sem, predvsem zaradi dedkov in mamine brezpogojne ljubezni, prepolna ljubezni do sočloveka in skupnosti, kot da moje notranje bitje živi, da deluje človečnosti v prid. Tako blizu mi je logoteoretični koncept gledanje na človeka kot bitje, ki ima brezpogojno vrednost in je pri ravnanju z njim, v katerikoli interakciji s sočlovekom, v katerem koli stanju, starosti, življenjskemu obdobju, socialnemu statusu potrebno le zavedanje in prisotnost brezpogojnega etičnega spoštovanja njegovega dostojanstva. Ali je to bistvo izpopolnjenega življenja? Ali po tem, ne vedoč, hrepeni sleherna človeška duša? Ali bi bilo kaj drugače in več zadovoljnih ljudi in smisla med nami, če bi bila potreba po poštenosti, odsotnosti graje, varnost, varnost v medosebnih odnosih, sprejemanje in brezpogojnost, bolj prisotna, bolj integrirana? Polje zavesti sestavljajo besede in občutki za njimi, ki jih telo zazna veliko prej kot jih lahko možganska struktura receptira in pretvori, si ustvari zgodbo. Pa vendar, skoraj nikjer ne najdeš okolja, okolja brez sodb, predsodkov, agresije, okolja, odnosa brez graje …. sem dobila zelo zanimivo opazko prejšnji dan, ko sem omenila, da se zavzemam, da človeka ohranim človeškega. Je rekel Mik: ”Nikoli ni dobro bilo biti človek.” Živimo v času napačnih interpretacij, vrednotne zmedenosti in duhovne praznine (Musek, 1993). Kriza vrednot se največkrat kaže ne v tem, da nimamo vrednot, ampak v tem, da se ne znamo po njih ravnati(Musek, 1993).

Človek živi preko besed in človek ponovno zaživi preko besed. In predvsem občutji, ki stojijo za besedami. Pomeni, da vse kar izrečemo se uresniči, oziroma naše besede, skupaj z našimi misli seveda ustvarjajo našo dejanskost, ustvarjamo, oblikujejo naša življenja, našo realnost. Človek, ki spretno odstira sheme, vzorce, maske, obrambne mehanizme, zaščite in se prepusti predvsem zavedanju lastne vrednosti, ki govori lastno resnico in se ne boji zavrnitev in tudi srčnih ran, lahko zaživi brezpogojnost v svetu pogojnosti. Vsak naš korak, vsako naše dejanje in vsaka zavestna opustitev, vsa naša strmljenja in strahovi, celo samo nedejavno preživljanje časa mora biti prežeto s smislom. Smisel in pomen sta snovni in osnovni duhovnega preživetja. Najhujše trpljenje lahko pomeni veselje, če v njem najdemo smisel, največje zadovoljstvo se razkroji, če je namenjeno samo sebi. (M. Zupančič, 1989). Ne rabimo veliko, rabimo pa več otroškega čudenja, manj analiz in več objemov in tišine celjenja in razumevanja. Potrebujemo več znanja, kako se kot človek kultivirati in izobraziti za polno izrabo svojih sposobnosti in svojega potenciala. Potencial, kot ga razumem, pomeni odpreti možnosti in podpreti zmožnosti, da pride do uresničitve želja in sanj, ki so prisotne v vsakem človeku. Potrebujemo več delovanja proti razumevanju Biti, to je končni in edini, izvorni pomen bivanjskega bivanja. In srčno verjamem, da potrebujemo več zavedanje vrednot v naši družbi. Vrednote so temeljna struktura resničnosti, imajo poleg bivanjske tudi dinamično lastnost. So temeljna sila v resničnosti, ki poganja vse dogajanje in razvoj. (Žvelc, Možina, Bohak, 2011)

Kim

Literatura:

Viktor E. Frankl (2015). Zdravnik in duša. Celjska Mohorjeva družba. Celje.

Boštjan M. Zupančič (1989). Bitje in hrepenenje. Ljubljana.

Janek Musek (1993). Osebnost in vrednote. Ljubljana.

Maša Žvelc, Miran Možina, Janko Bohar (2011). Psihoterapija. Ljubljana

Tomaž Erzar (2018). [YouTube]. Pridobljeno 22.5.2021 s https://www.youtube.com/watch?v=VvFO6_2K7yU