Veliki obeti nenehnega napredka in človeka ni več!

Zaradi simpatije in povezanosti, ki ju gojim že iz najstniških let in topline, ki jo čutim ob prebiranju njegovih knjig, sem za danšnji blog izbrala tematiko Imeti ali biti, avtorja Ericha Fromma. Goreče se strinjam z avtorjevo miselnostjo, da človeštvo potrebuje korenite spremembe vrednot in človečnosti na tem planetu. Zagovarjam kritičnost kapitalizma vendar hkrati gojim tudi nek drug subjektiven pogled na to družbeno ureditev in vse kar je povzročil. Tehnološki razvoj, socialna omrežja, individualizem, globalizacija s katerim v tem eseju predpostavljam, da ima človek končno totalno svobodo postati zavesten ustvarjalec svoje osebnosti in s tem svojega življenja. Zagovarjam, da le zavestno oblikovanje osebnosti in s tem posameznikove identitete, preko vrednot oz. občutkov, lahko človek oblikuje bolj zavedno in vredno družbo. Rdeča nit se bo spletla okoli predpostavk, da je osebnost in s tem ​miselnost, volja in motivacija človeka tista, ki napoveduje gospodarski in tehnološki napredek. Prav ti parametri najbolj oblikujejo človeka kot individuuma in s tem odnose v družbi in navsezadnje tudi družbo. Čeprav nisem prepričana, da bom kos razlagi patologiji, ki jo je kapitalizem ustvarja. ​Ljudi spreminja v srečne sužnje, nagovarja ljudi, naj ne mislijo, češ da je smisel življenja ležanje na plaži, potrošništvo, delo na sebi, učenje socialnih veščin ter dodajanje vrednosti.

Danes triindvajsetega januarja dva tisoč enaindvajset, sem si po dolgih letih prijateljevanja z raznoraznimi posamezniki tako tistimi, ki so obogateli zaradi te družbene ureditve, kot tudi skrajno levimi antikapitalisti, ustvarila mnenje glede razumevanja te družbene sheme in spoznala, kakšne travme in izgube je pustil ta družbeni sistem na meni osebno. Sama do ničesar sicer nisem specifično opredeljena. Moje izhodišče delovanja in razmišljanja stoji na zavedanju, da čim več širine znanje, ter ljudi, in s tem tudi sistem, v katerem živim, lahko sprejmem brez sodb, bolj kvalitetno družbo lahko gradim.

Kot enaindvajset letna mlada odrasla z nadpovprečno podjetniško žilico, sem ustvarila posel, naredila točno to, kar ti kapitalizem omogoča. Svoboda govora, izražanja, delovanja. “Postani, kar želiš postati!”, bi lahko bil njegov slogan. Preprosto enostavno z malo kreative in sicer veliko pomočjo staršev, ki so celo življenje vlagali vate, dobiš dobro idejo, oblikuješ projekt, postaviš ga na market, izstaviš račun, plačaš davke, vložiš nazaj v posel in se vrtiš v tem krogu... ustvariš si velik socialni krog ljudi, uporabnikov, če imaš dobre reference in poznanstva lahko hitro postaneš pravi mali kapitalist. Jaz sem premagala sama sebe, zaradi pričakovanj staršev sem potrebovala vedno več, dokler nisem izgorela. Naj se vrnem na začetek zgodbe. Rodila sem se v obrtniški družini leta tisoč devetsto devetdeset. Veste kaj pomeni biti rojen v obrtniški družini in sledit normi kapitalizma? Delo, delo in še enkrat delo. Delo v delavnici, delo okoli hiše, vedno se najde kakšno delo! Ni časa za popoldanski spanec, ni vikend oddihov, skoraj, da ni važno kako se počutiš, ker je produktivnost tista, ki o tebi pove, kako vreden si. Pomembna je socialna maska, kako si oblečen, kateri avto voziš, v katere lokale zahajaš, katero tehnologijo uporabljaš in kakšne čevlje nosiš. Na urgenci tisti dan, po blokadi, me je medicinska sestra vprašala:” Želite oditi peš iz ambulante ali vas odpeljem na postelji?” “Želim biti odpeljana”, sem rekla. Mama, ko je prišla na hodnik urgence in me videla ležat na bolniški postelji, je rekla, kaj se grem in da naj takoj vstanem. Počasi, ležerno sem dvignila glavo in odločno rekla: “Ne!” Rekla je:” Prav, mudi se mi delat, pokliči babi, ko boš želela domov.” Po eni uri počitka, sem se namenila domov in glas znotraj mene se je spremenil, postal je bolj jasen, izrazit. Moje telo je bilo počasno, misli bolj pripovedne in osredotočene na ključna vprašanja. Kdo sem, kam grem in kako želim živeti naprej. Tako sem dokaj hitro okrevala in postavila na market nov projekt, se zadeve lotila prepočasi in brez dobička, moja motivacija se je obrnila navznoter.

Čeprav me je kapitalizem močno zaznamoval in več kot očitno ta družbeno- gospodarski sistem močno oblikuje značajske lastnosti ljudi in ustvarja bolnega človeka in s tem bolno družbo in današnjo normativo, bi želela tu izpostaviti paradoks, katero tezo zagovarjam. Zakaj enačimo kapitalizem s tem kar vidimo na ulici mestnega jedra, kar slišimo na televiziji, v medijih, zakaj enačimo kapitalizem z prevaro in goljufivostjo, zakaj mislimo, da kapitalizem objektivizira ženske in ustvarja sodobno suženjstvo, nepravičnosti in oblikuje socialne razrede. Mislim, da je proces oblikovanja človeške osebnosti, identitete in integritete preveč kompleksen, ima preveč parametrov in razlogov za svoj nastanek, da je preveč agresivno enoznačno trditi, kapitalizem je kriv. Ali je za človeka res enostavneje kriviti kapitalizem in je enostavneje misliti, da če ne bi bilo kapitalizma, bi človek bil drugačen. Prav tu se izkaže, kako človek ne zna prevzeti odgovornosti za svoje misli, besede in dejanja. Kako slabo integriran in definiran je človek v svojih stališč, nazorih in svobodni volji, za katero verjamem, da na nekem nivoju obstaja. Se zgodovina ponavlja oz. ali lahko rečem, da zgodovina še vedno traja? Naj rečem poetsko, da zgodovina še vedno traja, saj živimo v svetu, kjer se povečan nadzor in koncentracija moči kapitala stopnjuje, tehnološki napredek pa postavlja pred nas nove civilizacijske izzive, ki zahtevajo temeljit razmislek in aktivno participacijo. Kljub zavedanju slabosti kapitala, zagovarjam tudi njegove prednosti in mislim, da bi bil človek lahko zmožen izkoristiti prav vse. Vedno je najprej zmožen zavzet pozicijo žrtve in zato želim izpostaviti predpostavko, ki nasprotuje miselnosti avtorja in tezi, da je človek produkt socialnega okolja. Predpostavljam, da je človeka osebnost tista, ki oblikuje družbo. Osebnost človeka spreminja posameznika, spreminja in narekuje družbene razmere ter odgovarja za vsak izum, dejanje, sistem, preizkus in eksperiment na tem planetu. Ampak seveda, nikjer nismo deležni informacij in znanja, ter zavestnega in kritičnega razmišljanja o sebi in okolju. Vse nakazuje na to, da na žalost človeka, kot ga poznamo že zdavnaj ni več. Še sama ne vem kaj s tem mislim, človeka iz jame, ali podobe ljudi iz Jugoslavije. Srčne, poštene, dobrovoljne. Pa čeprav sem že v vrtcu opažala, kako brezobrazna so lahko človeška bitja.

Vzporedno ob pisanju eseja, sem poglobljeno študirala in se pripravljala na izpit iz zgodovine psihologije. Glas znotraj mene, se je ponovno začel spraševati, kaj človek sploh je. Po poglabljanju znanja iz tega predmeta, sem dobila občutek, da ne moremo zares objektivno povedat kdo ali kaj človek je, človek je vedno samo odraz duha časa in miselnosti posameznikov, ki preučujejo njegovo duševnost, kognitivnost in delovanje. Seveda tudi sama izkušam, kako vsak dražljaj, vpliva name in kako močne so zapisana nekatera doživetja v moj živčni sistem. Strinjam se z avtorjevimi trditvami, da smo ljudje postali superiorna bitja, ki mislijo, da nas je tehnika naredila vsemogočne, znanost pa vsevedne. Verjamem in izkušam, da smo prepričani, da smo čedalje bolj podobni bogovom, najvišjim bitjem, ki so zmožni ustvariti svet. In vse bolj nakazuje, da so nekatere človeške karakteristike resno ogrožene. Kriv naj bi bil gospodarski razvoj, industrijska revolucija in s tem kapitalizem, pa je res? Kapitalizem je sistem, ki naj bi deloval sam po sebi, kot posledica naravnega zakona, navaja avtor. Kaj to pomeni, kakšnega naravnega zakona, naravnega zakona razvoja človeka, človekove samoaktualizacije? Potemtakem je sklep jasen. Človek je v svoji osnovi sebično, nespametno bitje, ki se predvsem slabo zaveda posledic svojega mišljenja in delovanja. Vse pozabljene vrednote ter z karakteristiko sebičnosti na čelu, ki jo je razvil spotoma ali pa po potrebi se sprašujem ali je človek bolj podoben plenilcu ali neki nedolžni, po Bogu narejeni podobi? Ali nas je res globoko v nezavednem zaznamoval izvirni greh, in smo kot družba tako izrazito v primežu tega mita in človek sam sebe vrti v začaranem krogu, v paradoksu dvojne vezi? Smo na eni strani superiorni, sebični, izumitelji, željni napredka in njegovi uporabniki na drugi strani pa žrtve lastnih izumov in sistema? Potemtakem lahko sebičnost prihaja iz občutka žrtve in kapitalizem prinaša ravno to. Razvil je sebično potrošniško bitje, ki mu je važno samo še užitkarstvo. Ampak užitkarstvo in sebičnost sta posledici notranje praznine, nepoznavanja samega sebe in ne sistem. Kapital, je kriv za brezbrižnost, kriv je za notranjo praznino in pomankanje, za potrošništvo in hkrati je mašilo za srčne rane. In spet smo z prstom pokazali na krivca. Človek, seveda ekspert v zatiskanju oči in sprenevedanju in sledenju črednega nagona, bo dokler, bo doživljal občutke zadovoljstva in užitka, sodeloval v podganji dirki, ne bo dvomil v nič, ob krivici, ob krivici bo pa vedno kazal s prstom na nekaj zunanjega.

Kaj bo v človeku spremenilo način razmišljanja in perspektivo ter s tem prineslo temeljne spremembe v vrednotah in odnosu? Odnosu do samega sebe, drugih, soseda, neznanca? Mislim, da vrednote. Vrednote katerim bi bilo vredno slediti in po njih oblikovati mišljenje, vedenje. Menim, da vrednote nikjer niso dovolj dobro naslovnjene, predstavljanje, so slabo naučene, ne poznane, ne integrirane, ter ne cenjene! Projekt, ki sem ga zgoraj omenila izhaja iz časa okrevanja, ko sem ugotovila, da poznam manj kot pet vrednot. Kreativna raziskava mi je prinesla nove razsežnosti nova stališča, katerim sledim. Verjamem, da karkoli počnem na tem svetu, v tem življenju, je odraz integracije vrednot. ​Vrednote so občutki, ki skupaj z našimi mislimi in čustvi soustvarjajo življenje. Vrednote oz. abstraktni pojmi kot so varnost, pripadnost, opredeljevanje, napredovanje, sprostitev, umiritev, pogovor, zdravje, eksistenca, denar, ponos, zvestoba, pravica, obilje, korenine, nega, zaupanje, zdravje, družina, meje, uspeh, dobičkonosnost, bogastvo, dobro življenje, lahkotnost, obilje, blaginja, čast, plemenitost, udobje, varnost, dobro počutje, razkošje, vitalnost, ustvarjalnost, užitek, spolnost, domišljija, čutnost, lepota, občutki, prijaznost, vera, zaupanje, gibanje, sprememba, odpuščanje, milost, navdušenje, želje, potrebe, informiranost, zdrava presoja, intelekt, osamosvajanje, neodvisnost, samospoštovanje, iniciativa, samopodoba, doslednost, intuicija, disciplina, odgovornost, prilagodljivost, spontanost, igrivost, mir, ravnovesje, harmonija, toplina, volja, osebna moč, zdrava ambicija, izzivi, toplina, energija, aktivnost, samostojnost, sebstvo, vpliv, proaktivnost, moč, mir, sprejemanje, dajanje, velikodušnost, empatija, miroljubnost, toleranca, upanje, predanost, vera vase, brezpogojna ljubezen, odpuščanje, ljubeznivost, resnicoljubnost, ravnovesje, ljubezen, samo ljubezen, enost, sočutje, poslušnost, sporazumevanje, samoizražanje, ritem, posluh, izpostavitev, kreativnost, znanje, izražanje lastne osebnosti, izražanje potreb, inspiracija, intuicija, resničnost , iskrenost, uglašenost, komunikacija, domiselnost, odkritost, modrost, delovanje, ideje, disciplina, vizija, intuicija, razumevanje sebe, samospoznavanje, dojemljivost, intelekt, integracija, vizualizacija, sanje, disciplina, koncentracija, učenje novih znanj, koncentracija, etika, pogum, odprtost, ideje, reševanje problemov, duhovna inteligenca, vizija, razumevanje sebe, mojstrstvo, zaznavanje, asimilacija, prehajanje, izpostavitev, sistem prepričanj, višja moč, božanstvo, zveza, dobrohotnost, človečnost bi mogla slediti kriteriju zmernosti in verjamem, da našo kvaliteto našega življenja in osnovo osebnostne strukture. Mislim, da se bi se lahko kvaliteto človeške osebnosti merilo po tem, koliko vrednot smo si vzeli na znanje! Kvaliteta osebnosti je odvisna od odkrivanja globine lastne moči, odmiku negativnih čustev, vpogledu vase in stika z lastnim izrazom. Kvaliteta življenja je v veliki meri odvisna od lastnosti človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, čustveno inteligenco ter oblikovanju osebnosti in koliko vpliva pripisujemo strahu, nemoči in jezi.
Kapitalizem nam omogoča stvari, človekova nespametnost, nezmernost in neprevzemanje odgovornosti, pa vodijo, dan danes tudi na Mars.​ Tehnološki razvoj 21. stol. narekuje rudarjenje asteroidov, kolonizacijo drugih planetov. Podobno, kot se je zgodilo, ko so osvojili Ameriko. Začeli so zelo težko in počasi, v nekaj sto letih pa so bili naloženi z Evropejci, ki so vsak dan prihajali v Ameriko. Danes se selimo na druge planete in naša predstava o sebi se bo zagotovo spremenila, saj se je z vsakim od teh odkritij spremenilo celotno razumevanje človeka.​ Človek, ki ga poznamo iz primitivnih kultur, se je bal naravnih pojavov bil do njih spoštljiv in goji neka občutja, našel v njih nek globlji pomen in smisel. Niso poznali znanstvenih razlag za naravne stvaritve, kot so vreme, nebesni pojavi, izbruhi vulkanov, zato so tem pojavom pripisovali pomen in človeka naredili bolj ponižnega, skromnega. Znanost je ustvarila racionalni pristop in razumevanje naravnih pojavov in ustvarila človeka, ki je superioren vsemu na tem planetu in izgubil stik s pomembnim delom sebe. Če smo kognitivno tako napredovali in ima razvoj naše miselnosti tako moč in razumevanje da bomo čez par let, kolonizirali druge planete, ter tam celo zaposlovali ljudi, potem menim, da bi bili sposobni narediti tudi revolucijo naših osebnosti. Iz članka “Rad bi bil bolj ... Ali lahko namerno spremenimo svoje osebnostne lastnosti?” sem povzela , da so osebnostne lastnosti stabilni trajnostni vzorci posameznika, ki so zanj tipični, ki se zaradi narave odraščanja, spreminjajo, tudi same po sebi. Stabilnost vzorcev je pogojena z genetskimi in okoljskimi dejavniki, spreminjajo pa se z biološkim zorenjem, življenjskimi izkušnjami, razvojnim obodji ter socialnimi vlogami. Vse našteto ter odzivi posameznika pa vplivajo na misli, vedenje in čustvovanje, kar botruje spremembi osebnostne lastnosti. Motivacija pa je ključni dejavnik, ki odloča do kakšnega osebnostnega stanja bo prišlo, skupaj z odzivom na situacijo. Omrežje osebnostnih stanj gradi osebnost in časovna stabilnost ter odklon od navad vzorcev čustvovanja, mišljenja in vedenja privede do sistematičnih sprememb ter s tem novo ravnovesje v strukturi osebnostnih lastnosti.
Osebnost človeka oblikuje družbo, socialno okolje, človek oblikuje misli in jih aplicira v stvarnost. Glede na razmere in pogoje v katerih se je znašel zaradi kapitalizma in vsega kar paše zraven, je razvil karakteristike. Potisnjen je v kot in razvil je obrambni mehanizem ter se še dan danes bori za svoj obstoj in normalnost. Katera je daleč stran od zdravega.

Romantična ideja človeka, ki sedi ob jezeru in opazuje sončni vzhod in ki razume, kaj se dogaja ter se upira vsemu kar razdvojuje človeka, še živi. Skriva se pod plastmi lastnine, pohlepa in pridobitniške družbe. Danes sem se z njim pogovarjala. Punčka stara sedem let, ki hodi k meni na psihosocialno prakso mi je rekla, da ne mara neumnih ljudi. Sem jo vprašala, kdo je neumen. Je rekla, mami, ki cele dneve gleda v telefon.

Ali bo ta človek spregledal in uvidel, da sam sebi jamo koplje, bo uvidel kako vodljiv, zmanipuliral je, v občutkih žrtve nemočen in podporen je do kaosa in deformiranja civilizacije. In človek suženj sistema, nima časa ter mu zmanjkuje sredstev in energije, da bi spremenil svoje vrednote in s tem svojo osebnost?​

Osebnostnih in duševnih kriz ni mogoče eliminirati na ukaz, jih pa je mogoče preprečiti. Vsak človek, ki s poštenim namenom razmišlja o svojih osebnih problemih, bi moral zaslutiti, da ni odgovoren le samemu sebi, ampak predvsem družbi. Kvalitetna družba lahko obstaja le iz kvalitetnih posameznikov. Človek je danes razosebljen in le temeljita človeška sprememba je pogoj, da bo človeški rod preživel. Pozabljene vrednote, kot so skrb (nega), skromnost, razumnost, zmernost, človečnost in samodisciplina. Sočutje, odgovornost, prijateljstvo, pogum, poštenost, zvestoba, solidarnost, srčnost, vestnost, sprejemljivosti in odprtost ter dostojanstvo lahko zaustavijo svetovno katastrofo. Vse te vrednote predstavljajo človeško bit, ki ga usmerja na izkušnjo obstoja z občutki smisla. Čedalje več prijateljev imam, ki to tudi zavestno izbirajo. Opažam, da so ​ljudje vedno bolj skrbni. Skrb (​take care)​ narašča in se v mojem socialnem krogu ljudi zdi zelo pomembna vrednota. Skrb za okolje, reke, morje, manjšine, živali, skrb za planet, ženske, izobraževanje otrok ... Vidim družbeni interes, veliko mikro podjetij, ki razvijajo rešitve za ekologijo, družbene spremembe, izboljšanje življenja na v mestu in na podeželju, obnovljive vire energije, človekove pravice ... dogajajo se vse te dobre stvari, kar prinaša upanje.

Tisočletja smo regulirali življenje zunaj sebe, ga napovedovali in kontrolirali, ga skušali prilagoditi tako, da nam prinaša imetje, udobje in ugodje. Kljub boljšimi eksistencialnimi pogoji je človek danes izgubil notranji kompas, se oddaljuje od svojih čustev, doživljanja in notranjega sveta. Kontrola zunanjega življenja ne prinaša sreče in ne blagostanja. Naše notranje življenje, naše notranje življenje je pomembno! In človek bi moral začeti gojiti kulturo nevednosti in postaviti pod vprašaj vse kar misli in ve, vse kar ga je do zdaj definiralo in s čim vse se istoveti. In se zavzeti zase! Ja, čutim osebno zamero do kapitalizma in tudi jaz znam z prstom pokazat nanj, pa vseeno, tako težko pustim tehtnici, da prevaga na eno ali drugo stran in edino kar lahko je, da ​zagovarjam, da posamezniki naj postanejo posamezniki z trdno identiteto.​ Srčna bolečina me je pripeljala do specifičnega načina razmišljanja in tudi poezije, kar se verjetno ne bi zgodilo, če ne bi sledila sebi in strmela k svojem bistvu.

Še moja osebnost ni stalnica.

Še moja osebnost je
kot olupek, razgradljiva.
Moja osebnost se rojeva,
raste, zori, se razvija, prilagaja,
utrjuje in deformira.
Poglej vso to jesensko listje.
Tudi moja osebnost je propadajoča.
Dinamična kot narava.
Bolj podobna vremenu, kot kamnu.
Neuravnotežena,
sama po sebi stremi k stabilnosti,
sama po sebi inteligentna,
avtonomna.
Čakajoča.
Da se oblikuje po tebi, človek!

Kim Germ

Reference:

Erich Fromm (2014). Imeti ali biti. ​​[To have or to Be?]. ​Ljubljana: Mladinska knjiga založba d.d.

Gaja Zager Kocjan, Maruša Kekec (2020). “Rad bi bil bolj ...” Ali lahko namerno spremenimo svoje osebnostne lastnosti?, Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 29, 143–157.​ ​https://doi.org/10.20419/2020....