Pogovor

Zdi se, da v današnjem času zanemarjamo pomen pogovora. Pogovor je izgubil vrednost in globino. Ljudje se premalo zavedajo njegove moči zdravljenja.

Nedavno nazaj je kolega z menoj delil misel, ki se me je dotaknila."Pogovor je to, kar ostane po govoru", je rekel. Kaj ostane po govoru? Kaj ostane v človeku po govoru? Ostanejo misli in asociacije, ki vzklijejo nekje v tebi, ki prav zaradi dvogovora in sočloveka na drugi strani polnijo duha in podajajo razumevanje. Po govoru ostanejo občutki in odpirajo se nove misli in miselni tokovi. Že med samim govorom pa nastajajo celo nove nevronske povezave. Pogovor je pomemben, odpira nam polje dojemanje drug drugega, omogoča nam celo možnost korekturne izkušnje, nove zapise v naši nevrocepciji.

Pogovor odpira, a le, če si upamo biti ranljivi, pristni in odkriti. Zdi se mi, da za pogovor, ki premika meje samospoznaja je treba biti tudi pogumen.
V svetu neoliberalizma, svetu podganje dirke, učinkovitosti in produktivnosti, ni časa, ni prostora za polno prisotnost in posluh. Menim, da marsikdo ni deležen kvalitetnega pogovora. Kvaliteta pogovora se meri v zaznavanju in slišanju vsega potrebnega, vsega, kar se v človeku skriva tudi za besedami. Pogovor je izmenjava informacij na vseh nivojih. Pogovor ni le izmenjava besed, je predvsem izmenjava občutkov in razkriva vse česar se človek (še) ne zaveda, pa vseeno sporoča, vsega kar mogoče sam ne zmore doumet, mogoče ne zna artikulirati in ubesedit. In spet je pogovor veliko več kot le verbalizacija stanj in ozaveščanja čustev in občutkov.
Skozi pogovor spoznavaš samega sebe, se oblikuješ in če ni pogovora, ni izraza lastne osebnosti, ni niti poznavanja lastnega sebe. Pogovor kot metoda za osebno rast je nujno potreben. S pogovorom se polniš, ter seveda tudi na nek način prazniš (odlagaš breme) in najbolj pomembno, pogovor odpira možnosti poznavanja samega sebe, družbe in sveta. S pogovorom sprejemamo nove vsebine, informacije in odklepamo morebiti lastna skrita vedenja in spoznanja. Meni osebno vsak pogovor pomagati razumeti in oblikovati predstavo o sistemu v katerem živimo in pogovor kot vrednoto postavljam visoko na listi prioritet.
S pogovori polnimo svoj notranji prostor, svojim notranjemu svetu podajamo smisel.

S pogovorom in ustvarjanjem besede, se povezujemo in se usklajujemo. Ko izrazimo sebe, svoja čustva, svoje vzgibe odpiramo nove možnosti in razumevanje sebe, drug drugega in življenje samo. Pogovori lahko rešujejo, osvobajajo. Lahko ustvarjajo tudi konflikte in frustracije, ampak v pravem pogovoru se skriva moč sočutja, poglobitve in združitve. Pogovor nas združuje. Govorim o govoru, ki sliši, o pogovoru, kjer sta sogovornika prisotna in slišeča. S pogovori, ki jih ustvarjamo, obračamo zaznavanje v načinu razmišljanja in dojemanju dejanskosti. Odkrivamo, kdo smo mi sami, kdo lahko postanemo in kako se lahko bolj kakovostno vključujemo v družbo.

Pogovor na vseh nivojih polni človekov notranji svet. Pomemben vidik predvsem otrokovega razvoja je, kako se soočiti s svojim notranjim svetom, konflikti, frustracijami. Kako jih razumeti, izraziti. Kako prepoznati in predelati čustva, kako usvojiti občutke vrednot in jih uporabiti v interakciji s svetom. Človek, ki nima sposobnosti samoregulacije ni sposoben sam razumeti moči delovanja čustev in ni se sposoben sam soočiti s konfliktnimi situacijami. Te procese izgrajevanja podpirajo drugi ljudje in odnosi z njimi. Človeka v njegovi rasti in ustvarjanju dobre samopodobe najbolj podpira popolno ustavitev, pogled v oči, umiritev in iskreno, avtentično vprašanje: "Kako se počutiš?" "Kaj čutiš?" "Kako te lahko podprem?"

Tovrstna komunikacija ustvarja občutke varnosti - ta najbolj pomemben občutek, zaščitni občutek pred tesnobo in nevrozo. Menim, da ravno nezmožnost lastnega izraza čustev in nepoznavanje le teh ustvarja bolezni sodobnega časa. Premalo poudarka dajemo čustveni inteligenci in prepoznavanju samih čustev, izražanju in procesom čustvovanja. To ustvarja tesnobne, ukleščene občutke in s tem somatske znake raznih bolezni. Soočiti se z procesi čustvovanja in čustvi pomeni prepoznati, kaj se ti dogaja. Imeti besedišče in nabor čustev ter primerno izraznost le teh pa je danes redkost. Navsezadnje je najtežje se z njim soočiti in pa tudi to, da nikjer ne dobiš tega znanja, to je stvar družinskih vrednot in pa lastnega raziskovanja.

V mladosti in tudi odraslosti površinsko naslavljamo čustveni in vrednostni prostor otrok. Premalo se zavedamo, kako pomemben je ta del človeka. In jasni znaki pomanjkanja zavedanja vrednot in čustev se danes odraža v vse več bolezenskih stanjih in nefunkcionalnih odraslih osebah in odnosih.

Vsi imamo kdaj tesnobne občutke, besede, ki nam ležijo na duši, pa včasih lahko, da ne najdejo mesta zunaj nas. Verjetno je že vsak izmed nas tudi izkusil nesprejetost in neslišanost. Včasih ni drugega človeka, ki bi nas slišal, čeprav je pripravljen na pogovor z nami. Včasih je dovolj tudi kakšna domača žival, ali pa list papirja, kamor se lahko zatečeš. Včasih je prav tudi, da zakričiš in izraziš oziroma si vzameš pozornost in pogovor. Pa vendar, včasih ne pomaga niti pogovor, če ni prepoznavanja in zaznavanja ni… včasih je potrebna le globoka sprejemajoča tišina, ki v človeka vliva upanje in toplino.

Kim