Agresija

December 2020, stara sem trideset let in do današnjega dne, živim, brez pravega zavedanje o pomenu agresivnosti, neizmerno hvaležna, da me ta agresija v globalnem ne zaobjame. Trideset let in še danes živim mirno, z megleno sliko in ne prav dobro predstavo, kaj pomeni biti del globalnih agresij, vem pa, kdaj pomeni biti del agresij.

Če se dobro spomnim, je prejšnjo karanteno krožil po družabnem omrežju zapis, ki gre nekako takole. Človek, ki se je rodil leta 1900, oseba rojena tega leta je stara štirinajst let, ko se začne 1. svetovna vojna. Stara je osemnajst let, ko se vojna konča, v kateri umre dvaindvajset milijonov ljudi starih povprečno petindvajset let. Kmalu zatem se začne španska gripa, kjer umre petdeset milijonov ljudi, ta človek je v tem obdobju star dvajset let. Pri njenih devetindvajsetih letih se zgodi padec borze, inflacija, brezposelnost, lakota, lakota v razvitem delu sveta. Ko je stara triintrideset let, pridejo na oblast nacisti in tako se med njegovim devetintridesetim in štiriinpetdesetim letom zgodi 2. svetovna vojna, kjer umre osemdeset milijonov ljudi. Ker je ta človek Američan, ga pri dvainpetdesetih letih doleti še Korejska vojna in pa vojna v Vietnamu in pri ko doplne sedeminsedemdeset let, odstranijo še Zlati strandart.

V 5600 let dolgi zgodovini človeštva 14 tisoč vojn, se pravi 2,6 na leto. Pravijo, da je le 10 od 165 generacij človeštva imelo srečo, da so živele v miru. (Mrevlje, 1995)

"Navkljub vsemu imam srečo": si mislim, saj je do novembra letos za COVID-19 umrlo milijon ljudi povprečne starosti od 60 do 70 let.

Pregled zgodovinskih dejstev pokaže, da agresivnost med ljudmi ni nekaj novega in vendar smo navkljub vsemu, le nekaj časa, nekaj let, preživeli v miru, obilju, varnosti in vsaj večina ljudi je zaspala z občutki sigurnosti.

Vse te občutke smo čez noč izgubili in se še bolj prepustili agresiji nove dobe.

Duša kriči po solidarnosti, a zaman!

Saj ne zmoremo, ne zmoreno odpravit agresivnosti znotraj sebe, znotraj družine, znotraj soske, mesta, niti države.

Agresivnost; gre za obliko vedenja, ne za motiv, čustvo. (Mrevlje, 1995) Agresivnost se ne kaže samo z fizičnem nasiljem, vedenjem in ali zlorabe moči. Predsodki etični, rasni, nacionalistični, to je agresija. Pokroviteljstvo, ignoriranje in neopažanje je enako kot uboj, je agresija! Agresivno je opravljanje, škodoželjnost, privoščljivost. Na to smo postali neobčutljivi, to je danes družbeno sprejeto. Malokdo se najde, ki izstopi iz prepotentnega kroga superiornih mislecev, imam prav?

In tako kot vse, tudi to si človek kreiram sam in ker se neobčutljivost veča, potrebujemo vse večje doze agresije in nasilja, da nas pretreseta. (Mrevlje, 1995)

Daj opazuj in opozarjaj na agresijo, človek.

Tvoje mišlenje in tvoje vedenje kreirata duh časa, zato ne dovoli, da se jo vnaša v družbo. In probaj se na agresijo, ne odzvat z agresijo in opazuj, kaj se bo zgodilo.

Svet o katerem fantaziramo se bo zgodil!

Naš fantazijski svet ljubezni in sprejemanja, se bo zgodil takrat, ko se bomo z vsakim, novim, danim trenutkom sposobni na sočloveka odzvat brez predsodka.

Preprosto!

Kim