Človek, najbolj krhko bitje na tem planetu!

V duhu časa katerem živimo je porast duševnih in mentalnih bolezni velika. Informiranost je precejšna, ozaveščanje pa ni dovoljšno. Informacije, ki prihajajo v človeka na nivoju mentala, še ne pomeni, da so dosegle željeno spremembo in vplivale na vzročnost človeškega delovanja. Opora, ki jo človek v današnjem času potrebuje je premajhna, trenutno prekrhka. Kljub temu, da je znanost, ki raziskuje človeško duševnost visoko razvita in pa mindfulness industrija na drugi strani, ki je nekako prevzela svet, ni dovolj ozaveščenosti/utelešenosti/zavedanja, da človek duhovno raste, ker psihološka evolucija človeka stremi k polni integriranosti kvalitete sočutja. Ali stremimo k najvišjem možnem etičnem utelešenju človeka in bo ta stopnja človeške zavesti končno naredila svet bolj “človeški”? Ali je to sploh mogoče?
Znanost govori o empatični prezenci človeka, govori tudi o čuječnosti, ki pomeni nepresojajočo stanje in delovanje človeka. Znanost govori, da je ta drža, ta sočutna opora ključna pri vplivu na živčni sistem in nevrofiziološko stanje človeka. Ali nam lahko res samo obisk psihoterapije omogoča tovrstno integracijo? In na drugi strani, ali nam knjige za samopomoč lahko zares obrnejo perspektivo in omogočijo delovanje iz kvalitet, ki so danes še kako potrebne?
V tem trenutku, ko je stanje res krizno, je človek primoran iskati raznorazne načine preobrazbe. Sama menim, da smo na tej točki, na kateri je potrebno spravit v zavest ljudi, tiste inteligence, ki jih ljudje do zdaj niso uspeli razvit, niti niso imeli možnosti. V zavest ljudi je treba položit zavedanje pomembnosti čustvovanja, prepoznavanja in artikulacije čustev, pomen avtonomije in samopodobe, integritete identitete, pomen smisla življenja, samozavedanja in razvoja ter skrbi za lastno duševno zdravje in ožje ter širše skupnosti. Zavedanje pomena ter krhkosti duševnosti, tako svoje lastne kot druge. Človek je dolžan preliti spoznanja pomembnosti osebne moči, prevzemanjem odgovornosti zase in svojo lastno dobro počutje in ozaveščat, kaj vse ni dopustno v odnosu človek- človek, na vseh nivojih in spremenit nivoje vrednotenja ter se načrtno zavzet za obrat v psihologiji ljudi.
Trenutni občutek je, kot da živimo v taki krizi vrednot in človečnosti, da niti ni več nujna samo terapevtska opora, ampak prav vsaka sočutna opora, ki pomaga regulirat so človekov živčni sistem. Človek ne potrebuje veliko, potrebuje biti viden in slišan, potrebuje nasmeh in pogled. Takrat se lažje premakne iz tesnobe in strahu v boljšo stanje notranje organiziranosti, umirjenosti in sproščenosti. Pogled oči in nasmeh- dve gesti empatije, ki vplivata na subkortikalne možganske strukture, vagusni živec. In že samo s tako malenkostno gesto človek prepozna nežnost, spoštljivost in strpnost!
Človek, pozabil si, da si najbolj krhko bitje na tem planetu. Ne zavedaš pa se, da lahko posiljuješ in uničuješ celo samo z mislimi, s svojimi nazori in stališči. In kljub svoji ranljivosti in nežnosti, ki napolnjuje tvojo osebno zavest, si se razvil v bitje polno obrambnih mehanizmov in intelekta ter zgradil svet, ki uničuje tvojo lastno bit. Človek je zagonetno bitje, tudi samo polno protislovij. Ni simptomatično, da je zagrešil največ zla takrat, kadar ga je počenjal v imenu na­jvišjih ciljev? Ni s svojimi sredstvi sproti rušil prav tistih velikih ciljev, ki naj bi jih z njihovo pomočjo ustvarjal? (Musek, 1993)
Naj počasi zaključim z mislimi Bernarda M. Baruch. “V sedeminosemdesetih letih sem bil priča celi vrsti tehnoloških revolucij. Vendar nobena ni odpravila potrebe po značaju človeka in po sposobnosti za razmišljanje.” No, v resnici ne želim zaključiti z mislijo, ki v ozadju sporoča, da tega nikoli ni bilo in verjetno nikoli ne bo. Mogoče pa smo Slovenci res poseben narod in nam lahko uspe marsikaj. V razmislek bi želela prepisat še daljši sestavek Boštjana M. Zupančič: “Testno vprašanje ta trenutek pa je in ostaja, koliko je Slovenec tradicionalni, patriarhalni, cankarjanski kralj na provincialni Betajnovi oziroma koliko se je iz programirane družinske enodimenzionalnosti izvil v samodejnega ustvarjalca samega sebe. Prav ustvarjalnost je prvi pogoj, da stopimo iz kmetske zavrtosti, temačne malodušnosti in za navdušenje nesposobne nacionalne nergavosti. Nastati mora tako stanje, v katerem bomo Slovenci, z razlogom drug drugemu simpatični do tiste mere, ko se ne bomo več ozirali po tujih vzorih, marveč bomo navdih iskali v lastnih junakih. Na tej ravni postane vprašanje o provincialnosti nepomembno, ker ne gre za to, ali bomo ne glede na svojo maloštevilnost zmogli stopiti v zgodovino ali pa bo vsak od vas v nezavedni prestrašenosti pred lastnimi demoni oponašal brezizrazno a kompaktno večino.”

P.S. : Zakaj govori o ustvarjalnosti? Ustvarjalnost sproži delovanje desne možganske polovice. Le ta je čustvena, izkušenjska. V kolikor desna stran možganov ni dovolj aktivirana nas čustva preplavljajo, regulacija je slabša, kar vodi v začaran krog nevrotičnosti in anksioznosti in vseh drugih duševnih bolezni. Zato včasih res ni dovolj samo branje knjig, joga, meditacija ... za aktivacijo desne možganske hemisfere in s tem alfa valovanje in prehod v globino lastnega bitja, kjer gnezdijo občutki sočutja je nujen ustvarjalni proces.

Kim

Literatura:

Boštjan M. Zupančič (1989). Bitje in hrepenenje. Ljubljana.

Musek, Janek (1993). Duhovna kriza, vrednote in psihologija. Psihološka obzorja (Ljubljana), letnik 2, številka 3/4, str. 123-141. URN:NBN:SI:DOC-35TSUY8M from http://www.dlib.si