Človek brez omejitev

Dolga pot evolucije je za nami, daleč smo prišli, lepo smo se izoblikovali. Iz zadnjega stadija mislečega človeka, ki je blestel v temu, da je izpopolnil svoje orodje do te mere, da ga je znal nasaditi na ročaj, smo pripotovali do potrošnika 21. stoletja.

Iz prvih opic, ki so bili vsestranski gibalci, smo evolucijski presežek nasledili ljudje, polni bolečin, bolezni in nezmožnosti volje premikanja, gibanja. Ali pa šli v tisto drugo skrajnost, preveč kompulzivnega treniranja, delanja, gnanja, misleč, da človeško telo zmore veliko in še več.
Ko pride do izgorelosti, nesreče uteho in smisel iščemo v duhovnosti, mistiki, v svetu zunaj sveta. Iščemo jo v svetu neskočnosti in popolni svobodi.

Smo v večnem iskanju … človeka brez omejitev.

Še večji smisel iščemo v zapolnitvi svojih idealov, talentov. Želimo izstopat, želimo bit videni, bit umetniki. Se vrednotimo z stopnjo izobrazbe. Želimo imet nazive, dobivat nagrade, plakete, čeprav zadnja leta lahko s pomočjo facebooka kar samega sebe postavimo pod žaromet.

Želimo vse in še več.

Kljub temu, da nam je narava razvila možgane in možganske celice do stopnje kjer vsako sekundo en sam nevron v možganih odpošlje do tisoč signalov, s hitrostjo do 400 kilometrov na uro, ne znamo z to zmogljivostjo uživat za štirimi stenami, ne znamo bit zadovoljni s tem kako smo se oblikovali in kakšno pot smo izbrali.

Kljub zmogljivosti evolucijsko najbolj razvite mišice smo pozabili.
Pozabili smo, da smo orodje umetniško okraševali in na stene jam vrezovali in slikali. Se od mrtvih poslavljali z plesom in se za dober ulov in življenje zahvaljevali Mati naravi.

Bili smo ljudje brez omejitev.

Ljudje zemlje, plesa in hvaležnosti.

Bili smo ljudje skupnosti in spoštovanja.

Kim